Kitobni o'qish: «Sreиanja»

Daria Borovski
Sreиanja
Zbirka kratkih zgodb

CIP – Kataloћni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjiћnica, Ljubljana

821.161.1-32

821.163.6-32

BOROVSKI, Daria

Sreиanja: zbirka kratkih zgodb / Daria Borovski; [ilustrirala Evgenija Kondraљkina; prevod iz ruљиine Daria Borovski, Kristina Jamљek, Eva Skobaj]. – Lju- bljana: samozal. D. Borovski, 2019

Vsebuje tudi besedilo v rus., tiskano v obratni smeri: Vstreиi: sbornik korotkih rasskazov / Dar’ja Borovski

ISBN 978-961-290-025-0

1. Borovski, Daria: Vstreиi 298470144

Brez pisnega dovoljenja Darie Borovski je pre- povedano reproduciranje, distribuiranje, javna pri- obиitev, predstava ali druga uporaba tega avtorske- ga dela ali njegovih delov v kakrљnem koli obsegu ali postopku, vkljuиno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru doloиil Zako- na o avtorskih in sorodnih pravicah.

RECENZIJA

Z veseljem piљem recenzijo kratkih zgodb Darie Borovski, saj avtorico osebno poznam in je najino poznanstvo prijetno. V Dariinem znaиaju in v pripovedovanju zgodb, ki jih deli z nami, je Dariina posebnost – njena vedrina! Gospodinjske situacije, ki jih opisuje, bi brez te vedrine ostale neopaћene v ћivljenju drugega иloveka. Daria pa z lahkotnostjo oиarljive ћenske iz na videz neznatne snovi naredi solato, klobuиek, љkandal in … zgodbo! Iz vrste zgodb, ki jih predstavlja, izpostavljam Sreиanje in Na kahlici.

Prva zgodba nadaljuje tradicijo spomi- njanja na Veliko domovinsko vojno in nas popelje k dramatiиnim dogodkom, nam pri- иara brezskrbni Dariin nasmeљek in v nas razburi иustva.

Druga zgodba se prikupi z nenavadnostjo miљljenja majhne punиke, ki opazuje ћivljenje, sedeи na kahlici. Odpira se izjemno zabaven pogled s kahlice.

Zgodbe Darie Borovski so v izobilju zaиinjene z dialogi. Ћivi govor glavnih junakov ustvarja obиutek» tukaj in zdaj«. Karkoli govorijo, doћivljamo obиutek prisotnosti. To je dragoceno. Иestitam Darii ob izdaji knjiћne razliиice njenih zgodb in ji ћelim sreиo.

Olga Zupan pisateljica, pesnica

Daria Borovski je jezikoslovka, rojena v Sankt Peterburgu, takratnem Leningradu, ki se ћe leta ukvarja z jezikom, s staroslovans- ko dediљиino, raziskuje pomene besed, ki izvirajo iz staroslovanskega jezika, pomene pravljic, ki so se prenaљale iz roda v rod. Ko sem jo enkrat vpraљala, kam so izginili staroslovanski bogovi, zakaj njihova imena uradno ne obstajajo v naљi zgodovini, me je pozorno pogledala in z nasmehom rekla:»Љe vedno so tukaj. Imamo jih v naљem jeziku.«

* * *

Daria Borovski v svojem pisanju nosi nekaj svojega sonarodnjaka Иehova, lahkotnost pri pisanju, pri kateri je vztrajal, obиutljivost za drobne detajle, za vse drobne иloveљke slabosti, neиimrnosti, strahove, hrepenenja. V kratkih zgodbah, napisanih z nekakљno lahkotno neposrednostjo in s sveћim hu- morjem, razgalja vso paleto иloveљkih sla- bosti, ki se jih, ujeti v svoje male drame, ne zavedamo, razkriva pa tudi иustva, ki smo jih potisnili nekam globoko in pozabili.

Na to nas spomni prva zgodba v zbirki, prvoosebna izpoved deklice, ki se sredi strahot druge svetovne vojne izgubi v gozdu in tam prestraљena, osamljena naveћe stik z divjo ћivaljo. Perspektivo do» naљega od- raslega «sveta nam obrne prvoosebna pri- poved deklice – dojenиice, ki opazuje svet starљev iz svojega poloћaja na kahlici; atmosfero odraљиanja prikliиeta pripoved najstnice, ki doћivi svoj prvi – navidezno po- nesreиeni odrski nastop ali duhovita zgod- ba o zaиetkih prve ljubezni. Tu je љe neobiиajno strukturirana zgodba s perspektive malega иloveka v sooиenju s peterburљko birokracijo, pa atmosferska zgodba v letoviљиu ob Иrnem morju, ko obvladane rituale gostov v hotelski zajtrkovalnici na terasi prekine nepriиakovan dramaturљki zasuk – galeb, ki nehote v enem samem sunku razkrije skrbno nadzorovane maske gostov, v bralcu pa sproћi prisrиen smeh.

Pri vsaki kratki zgodbi se nehote v tebi nekajnasmehne, zatokerprepoznaљsvojemale nepotrebne drame, drobne pomanjkljivosti, se pogledaљ v ogledalo, ker prepoznaљ, kot bi rekel Иehov, da je ћivljenje paи takљno, kot je, niи vzviљeno, niи pompozno, ampak predvsem polno vsakodnevnih, tudi banalnih dogod- kov, ki vsi tkejo naљo vsakdanjost. Z Dariini- mi zgodbami se spomniљ prvih zaljubljenosti, prvih stisk, prvih travmatiиnih dogodkov in nanje pogledaљ z neћnostjo in s humorjem.

Vesna Milek novinarka, pisateljica,

TV-voditeljica, filmska igralka

O AVTORICI

V Bibliji je 800-krat zapisano, da je naloga иloveka biti sreиen in sreиno ћiveti. To je spodbudilo Dario, da je zaиela zapisovati zgodbe in utrinke iz ћivljenja, v upanju, da bodo ljudem pomagale do nasmeha. Tako se je rodila ta knjiћica. Vse zgodbe v njej so resniиne.

Daria Borovski se je rodila v Sankt Peterburgu v Rusiji, ki se je v иasu njenega otroљtva imenoval Leningrad. V svojem rojstnem mestu je obiskovala fakulteto, kjer je diplomirala iz љpanskega in angleљkega jezika. Nekaj let je predavala oba jezika in ruљиino na Madћarskem. Zdaj ћe dvajset let ћivi s svojo druћino v Sloveniji, kjer pouиuje ruљиino in angleљиino ter preuиuje modros- ti in starodavna znanja slovanskih narodov.

ZAHVALA

Иe bi mi љe leta nazaj nekdo dejal, da bom nekoи napisala knjigo, bi mislila, da je ta иlovek malo иudaљki. In zdaj… DOBER DAN! Sem avtorica te knjige. Seveda se niи ne bi dogodilo brez pomoиi in podpore mojih sorodnikov in prijateljev.

Najprej bi se zahvalila mojemu moћu, ki je preћivel vse viharje mojega ustvarjalnega procesa in ki mi je dal dragocene nasvete ter me povsod podpiral.

Najlepљa hvala slovenskemu pesniku, pi- satelju, prevajalcu in kritiku Aleљu Љtegru, ki me je izzval, da zaиnem pisati, ter slovenski pisateljici, novinarki, televizijski voditeljici in filmski igralki Vesni Milek, ki mi je bila v podporo ob samem zaиetku mojega pisa- teljskega ustvarjanja in tudi kasneje.

Zahvaljujem se prijateljici Evi Љkobalj, lektoricama Kristini Jamљek in Luciji Kuntner za potrpeћljivost, pomoи in razumevanje pri nastajanju te knjige.

Ruska pisateljica Olga Zupan mi je bila vzgled in je z mano delila svoje dragocene izkuљnje o pisanju literarnih del in samem procesu publikacije.

Lingvistka in prevajalka Irina Simiи mi je vestno popravljala napake in potrpeћljivo prebirala љe nedokonиane zgodbe. Hvala!

Najlepљa hvala in mnogo ustvarjalnega uspeha ћelim mladi in talentirani slikarki Evgeniji Kondraљkini, ki ji je z lahkoto, obиut- ljivostjo in s prefinjenostjo uspelo prikazati bistvo posamezne zgodbe.

Ћelela bi se zahvaliti mojim sorodnikom po moћevi strani: Valentini, Denisu, Galini, Olegu in Arini ter tudi mojim hиerkam, mojim starљem in prijateljici Olesi za predlagane resniиne zgodbe in podporo v иasu pisanja.

Posebno zahvalo izraћam znanemu ru- skemu pesniku, avtorju veи kot desetih pe- sniљkih zbirk, lastniku veиih literarnih nag- rad, akademiku Borisu Burmistrovu, ki me je ogromno nauиil, mi pomagal ter navduљil in ki je bil prvi, ki me je klical Pisateljica. To mi veliko pomeni.

«Ko je junija 1941 Tretji rajh napadel Sovjetsko zvezo, niso resno naиrtovali zasedbe Leningrada (Sankt Peterburg); odloиili so se, da bodo namesto tega mesto izstradali. 8. septembra 1941 se je tako zaиela 900-dnevna blokada mesta (obleganje Leningrada), ki je trajala vse do 27. januarja 1944 in zahtevala 800.000 ћrtev. Zaradi prestanega med vojno je mesto kot prvo v Sovjetski zvezi dobilo naziv ‘mesto heroj’. Ves ta иas se je lahko oskrbovalo le pozimi prek zamrznjenega Ladoљkega jezera, po t. i. Poti ћivljenja.«

(Wikipedija)

SREИANJE

«Kako si ti prijazen pes! Tako lepo bel, puhast in mehek! Kako lepe иrne oиi imaљ in gobиek! Jezik ti visi iz ust, ker si tako tekel, kajne? Si utrujen, ljubиek moj? Te lahko malo poboћam? Ti moj kuћa, ti!«

Rada imam ћivali in one to dobro иutijo. Le zakaj se jih nekateri ljudje tako bojijo? Ljudje moramo imeti radi ћivali. Tudi oni bi lahko preћiveli marsikaj hudega tako kot sem jaz …

Pred mnogimi leti je bila vojna. Takrat sem bila љe deklica. Ћivela sem v Leningradu. Vse svoje ћivljenje, иe ne љtejem let evakuacije, ћivim v tem mestu, v kletnem stanovanju v srediљиu mesta. Ko so Nemci oblegali mesto, je bilo grozno. Prvo leto obleganja je љe kar љlo, saj nihиe ni slutil, kaj vse nas иaka, potem pa … Zdaj se mi zdi, da je bilo najhuje spomladi, med prvo otoplitvijo, ko so se mrliиi, ki so leћali po ulicah, zaиeli odtajati. Vsa ta umazanija in smrad … Kanalizacije in vodovoda ni bilo veи, vse je bilo uniиeno!

Bombardiranje, stradanje, ruљevine, iz- guba najbliћjih in najdraћjih … in potem љe tisti grozljivi smrad! Bog ne daj, da bi љe kdo moral preћiveti kaj takљnega! O, moj Bog, tega res nikomur ne ћelim! Ljudje bi morali ћiveti v ljubezni …

«Kako prijazen pes si ti, tako neћen, ti kar pojdi, pojdi …«

Dobri ljudje so mi v иasu obleganja pomagali, da sem sploh priљla na tovornjak, na Pot ћivljenja. Imela sem sreиo, ostala sem ћi- va. Naљ tovornjak je љe uspel priti na varno, takoj za nami pa jih je љlo kar nekaj pod led. Otroci in starci, groza, pod led so љli …

Mene so poslali v mestece na obrobju Leningrada. Bila sem zelo љibka in izиrpana. Takoj ko sem lahko spet stala na nogah, some odpeljali v gozd, k partizanom … Do konca vojne sem bila kurirka. Po tem, ko sem bila v obleganem Leningradu, lahko reиem, da sem bila v gozdu sreиna … No, saj stradali smo vsi in povsod … Bil je neznosen mraz in smrt, povsod je bila smrt. Ampak bila sem mlada, polna domiљljije, prenaљala sem sporoиila, po gozdu, povsod okrog mene pa je bilo lepo … Tako lepo je bilo, da je jemalo dih. Trudila sem se, da ne bi mislila na Nemce, da me ne bi bilo tako strah, zato sem mislila na svoje bodoиe sreиno ћivljenje, tako kot vsa mlada dekleta. Tako sem preћivela љe en dan. Zveиer sem popila vroи иaj, se pogrela … To je bila sreиa.

Na koncu vojne sem poznala gozdove okrog Leningrada kot svoj ћep, ampak to je bilo potem, ko sem jih bila ћe navajena. Na zaиetku pa je bilo teћko, vse steze in jase so se mi zdele enake. Bila sem mestni otrok, љe jelke in bora nisem loиila. Starejљi tovariљi so me potrpeћljivo uиili. Љe danes sem jim hvaleћna, zares sem imela sreиo.

«Glej, glej, kuћa, spet si tukaj! Kako prijazen si in kako mehko dlako imaљ!«

Na zaиetku so nas poљiljali v parih, da bi se hitreje uиili. Toda to je bilo dosti bolj nevarno, pa љe ljudi je primanjkovalo. Takoj ko sem se bila sposobna sama lotiti naloge, so me pos- lali v drugo partizansko postojanko.

Ponoиi je sneћilo in zgodaj zjutraj, ko sem zlezla iz zemljanke, je bilo povsod vse belo. No, bilo je belo kot pasji koћuh. Ko sem odhajala, je bil gozd povsem drugaиen … Zaиutila sem, da hodim v krogih, zebe me, zmrzujem, laиna sem … Poleti lahko tukaj najdeљ kakљno jago- do, gobo, љe celo иe poћveиim malo trave, je takoj bolje, zdaj pa je vse prekril sneg …

Bila sem tako utrujena. Priљla sem na neko jaso. Pod drevesom je bil љtor. Sedla sem nanj. Kako naprej? Nenadoma sem nad seboj na veji zagledala maиko. Njene oиi so bile laиne, bila je izstradana. Imela je kratek rep. Zelo se mi je zasmilila. Uboga zverinica! Ljudje se bojujejo med seboj, nedolћne ћivali pa trpijo! Pomi- slila sem, da je njen rep odstreljen. Veste, koliko ћivali je poginilo zaradi izstrelkov, min, bomb, poћarov?! Potem pa љe te mrzle pasje zime! Tudi ћivali niso imele иesa jesti.

Domaиe ћivali, tiste, ki jih niso pojedli, so иisto podivjale. Povsod, kjer so le mogle, so iskale hrano.